Mislimo, da komuniciramo, a se ne slišimo.

Vodje in člani ekip vsak dan komunicirajo. A še vedno prihaja do napačnih razlag, zamujenih informacij, nesporazumov in napačnih odločitev. Problem ni v pomanjkanju besed, temveč v človeški različnosti: vsak od nas ima svoj notranji jezik, svoje zaznave, svoje prioritete in svoj slog komuniciranja. Če tega ne prepoznamo, začnemo govoriti drug mimo drugega.

Posledica: Nepojasnjene zamere, izgubljene priložnosti, utrujenost od nepotrebnih razlag in slabša izvedba nalog.

Stres ruši sodelovanje – tiho in neopazno.

V večini ekip se težave ne začnejo z odprtim konfliktom, ampak s subtilnimi spremembami; nekdo se začne umikati, nekdo postane ukazovalen, kritičen, spet drugi pa ciničen in pasivno uporniški. Vodje pogosto vidijo samo posledico – padec angažiranosti in/ali konflikt – ne pa šibkih signalov, ki so stres napovedali.

Posledica: Mikro konflikti, pasivnost, izguba pobude – zadušena ustvarjalnost in sodelovanje.

Ljudje v ekipi se ne čutijo varne. Zato molčijo.

Ljudje se ne bojijo odgovornosti. Bojijo se biti razumljeni napačno, ignorirani. Ko v ekipi ni občutka varnosti, ljudje raje ne povedo kaj mislijo, ne opozorijo na napake in ne delijo idej, raje se umaknejo kot da bi delili mnenje, opozorili na težavo ali dali novo idejo. Vodje to pogosto zamenjajo za “mir v timu”, a v resnici gre za umik in pasivnost.

Posledica: Zamujene priložnosti in neizkoriščen potencial in kultura “raje nič ne rečem”.

Kaj je ugotovila NASA?

Pri NASI je bil vložek previsok, da bi si lahko privoščili napačno razumevanje, tihi umik ali neprepoznan stres. V vesolju je ena sama napačna komunikacija lahko usodna. NASA je potrebovala več kot motivacijske govore ali klasična izobraževanja. Potrebovala je model, ki razume človeško vedenje pod pritiskom in omogoča hitro prilagajanje v komunikaciji, gradnjo zaupanja in učinkovito sodelovanje med različnimi osebnostmi.

NASA je razvila model PCM, ki pa ni uporaben samo v vesolju. Model PCM ni le komunikacijski pripomoček, ampak orodje za prepoznavanje osebnostnih razlik, stresa in oblikovanje ekip, ki sodelujejo. Danes ga uporabljajo podjetja vseh velikosti, vodje in coachi po celem svetu. Zakaj? Ker je univerzalen.

Ker deluje povsod, kjer so ljudje!

PCM ni orodje za krizo, temveč sistem za vsakdan. Pomaga ustvarjati delovno okolje, kjer ljudje sodelujejo, razumejo drug drugega in tudi v stresu ohranijo stik.